Prvi del
Slava vojvodine Kranjske se napove na kar 56 straneh. Fanfare - mogočen naslovni bakrorez, slavilne in zahvalne pesmi v nemščini, latinščini, slovenščini, hrvaščini in dalmatinščini, Valvasorjev portret in njegovo posvetilo kranjskim deželnim stanovom, predhodno poročilo urednika Erasmusa Franciscija z orisom vsebine vseh petnajstih knjig in avtorjev predgovor - se končajo z 11 stranskim abecednim seznamom v Slavi navajanih in citiranih piscev; 1300 del in skoraj toliko avtorjev, bibliografijo, na katero bi bil še danes ponosen vsak avtor.
I. knjiga, katere avtor je Valvasorjev urednik Erasmus Francisci, je že ob izidu Slave (1689) zgrešila svoj namen - pri bralcu zbuditi zanimanje za nadalnjo vsebino. Francisci nadvse gostobesedno razpravlja o imenih narodov, ki so nekdaj bivali na Kranjskem in išče pravi izvor imena Kranjske. Za silno učeno baročno ekshibicijo urednika, prepolne latinskih citatov, tujk in drznih hipotez, velja ocena, da je brez literarne ali zgodovinopisne vrednosti in je sprta z vsemi načeli zgovovinske kritike. Kljub vsemu pa prva knjiga bralca potegne v miselni tok, baročni jezik, način razmišljanja in logike sveta 17. stoletja.
II. knjiga je v resnici prva knjiga Valvasorjeve Slave in se od prve knjige razlikuje kot dan od noči. "Kratka topografija", kakor jo imenuje Valvasor, opisuje najprej meje Kranjske, govori na splošno o življenju, veri in šegah Kranjcev, nato pa obdela vsako petino dežele posebej. Razpravlja o mejah, naravi, šegah, hrani in opravilih prebivalcev, našteva mesta, trge, komende, samostane, fare, gradove, tabore, vasi, rudnike, fužine, pošto, poštne postaje, ravnine, doline, polja, gore, gozdove, vinograde, studence, toplice, slatine, jezera, reke, potoke, podzemeljske vode in ponikalnice, jame in luknje, kresove, .... itd. Topografske in geografske podatke in opise je Valvasor črpal iz lastnih terenskih raziskav in zagotavlja bralcu, da ne navaja ničesar za resnično, o čemer se ni prepričal na lastne oči, v nasprotnem primeru pa navaja izvor podatka. II. knjiga je pomembna tudi za spoznavanje samega Valvasorja, za razumevanje njegove osebnosti in njegovih prizadevanj.
III. knjiga topografsko-zgodovinskega popisa ima pravzaprav naravoslovno vsebino. V njej imajo glavno besedo gore in gorovja, reke in jezera, vreme in podnebje, čarovnice, nevihte, toča, blisk in grom, bolezni, razne rastline: žito, stročnice, sadeži dreves in grmovnic, v gospodinjstvu in zdravilstvu uporabna drevesa in zelišča, njihova uporaba in zloraba, cvetlice, rudniki in rudnine, svetovno znani živosrebrov rudnik Idrija, njegovo odkritje, škrati v njem, alkemija, kamen modrosti, minerali, drago kamenje, marmor, zanimiva živalica po imenu polh, perjad, ribe, raki, čebele, med, medica, golazen in mrčes, škorpijoni in kače, magični obredi ... itd.
IV. knjiga govori o naravnih redkostih dežele, fosilih in drugih okamninah, redkostih iz živalskega in rastlinskega sveta, o izrednih taborih, zatočiščih in utrdbah, hudournih jamah, nenavadnih studencih in rekah, o čudni hoji ali vožnji po zasneženih gorah, o kraškem podzemeljskem svetu, o čudovitem in svetovno znanem Cerkniškem jezeru, o Erazmu iz Jame, ... in še veliko več.
Drugi del
V. knjiga, katere avtor je ponovno Erasmus Francisci, je posvečena domnevam in razpravam o poselitvi Kranjske pred vesoljnim potopom, piše o prebivalcih dežele po vesoljnem potopu, govori o zidanju babilonskega stolpa, o spornem vprašanju števila Noetovih otrok, o izvoru in razširitvi Japidov, obravnava Kelte, Ilire, Panonce, Tauriske, Skordiske, Noričane, Rimljane, Vandale, Gote, Langobarde, Vende, Vinde, Slovane in Slavonce, Avare, Hune in Franke ...
Dvojni dodatek izpod Franciscijevega učenjaškega peresa prinaša opise nekdanjih mest, sestavljenih po poročilih antičnih piscev in pa poroča o napisih na kamnih, starih novcih in drugih ostalinah. Del popisa Emone je delo Valvasorja.
VI. knjiga najprej poroča o kranjskem in slovanskem jeziku, nato o jeziku, noši, običajih, prebivališčih in navadah na Gorenjskem, Dolenjskem, Uskokov ali Vlahov na Srednjem Kranjskem, o Kočevarjih, o Hrvatih na Kranjskem, o Vipavcih, Kraševcih, Rečanih in Istranih. Ukvarja se tudi z načinom življenja plemičev. Dodatek k tej knjigi obravnava po kronološkem redu Kranjske pisce.
VII. knjiga Zgodovina verstev. Najprej je prikazano poganstvo in poganski bogovi, nato pokristjanjevanje, protestantizem, protireformacija in nazadnje takratni, sodobni verski običaji, praznoverje, čarovnije ter vera in obredi Uskokov.
VIII. knjiga obravnava svetnike, ki so se na Kranjskem rodili, umrli, prebivali ali taki in drugače vplivali na dogajanja v deželi, oglejske patriarhe, škofe antične Emone in nove ljubljanske škofije, pičenske in tržaške škofe in prošte ter višje duhovnike na Kranjskem. Opisuje tudi redove ter podrobno oriše zgodovino vsake posamezne župnije na Kranjskem, našteje podružnice in kapele, omenja protiturške tabore ob cerkvah, dodaja podatke o krščenih in umrlih, itd.. .
Tretji del
IX. knjiga obravnava ustavno in upravno ureditev dežele (splošna in dedna dostojanstva, oblasti in službe). Govori o deželnih glavarjih, upraviteljih, oskrbnikih, vicedomih, odbornikih, o rednih sodiščih in tribunalih na Kranjskem, o nekdanji deželni pravdi v Slovenski marki in Istri in o štirih stanovih, ki veljajo za člane dežele. Na koncu prikaže in našteje kranjske plemiške rodbine, poleg tega pa so predstavljeni njihovi grbi.
X. knjiga govori o vladarjih dežele in prinaša politično zgodovino vojvod in deželnih knezov od antike do leta 1689 oz. ob izidu Slave vladajočega deželnega kneza, rimskega cesarja Leopolda I. Pripoveduje o rimski upravi, zlomu rimske moči, o usodi dežele pod langobardskimi, slovanskimi, bavarskimi, frankovskimi in nemškimi dinasti, vojvodi in grofi.
XI. knjiga je najobširnejša izmed vseh, slavna Knjiga gradov, literarna topografija, zaradi katere je Slava zaslovela kot prava "ljudska knjiga". Na 730 . straneh z besedo in 324. bakrorezi opisuje in ilustrira mesta, trge, stare in nove gradove, samostane, poleg tega pa še vsakovrstne znamenitosti na Kranjskem. Vsak kraj, grad ali samostan je popisan na isti način. Najprej se Valvasor ukvarja z izvirom nemškega in slovenskega imena, potem poroča o legi gradu, pri trgih omenja rodovitnost zemlje v okolici. Nato našteva rodove, ki so bili posestniki gradu, in omenja zgodovinske dogodke, ki so v zvezi z dotičnimi rodovi. Natančno oriše in izriše zgodovino mest. Najprej opiše cerkve in druge važne stavbe, nato govori o pravicah, ki si jih je pridobilo mesto tekom časa, ter omenja tudi trgovino in promet; naposled pa pripoveduje o pomembnih dogodkih, ki so se tu zgodili. Posebno vrednost imajo Valvasorjeve zodovinske pripombe, ker je snov večinoma zajemal iz dotlej še neuporabljenih listin in ker se pečajo večkrat te vesti z dogodki, ki segajo nazaj v X. in XI. stoletje.
Četrti del
XII. knjiga opisuje hrvaško in morsko obmejno pokrajino, ter posebno obširno poroča o turških in krščanskih obmejnih trdnjavah, o Hrvaški na splošno, o Zagrebu, o Slavonski in Bosanski krajini, o pustih, nenaseljenih mejnih krajih, o stalni nevarnosti, o generalih na Hrvaškem, o vrstah in opravilih krajišnikov in seveda o različnih prezanimivih dogodkih.
XIII. knjiga poseže na začetku v prazgodovino Kranjske. Govori o Argonavtih in Jazonu in ustanovitvi Emone, o ilirsko-japodskih vojnah z macedonskimi kralji, o vojnih pohodih Japodov in Galcev v 3. stoletju, o vojnah Istranov, Japodov in drugih z Rimljani, o obleganju in možni lokaciji mesta Metula, o vojnem pohodu Avgusta proti Japodom in končno o vojnah cesarja Avgusta in Tiberija s prebivalci Panonije in Dalmacije.
XIV. knjiga prikazuje rimsko dobo, preseljevanje narodov in čas do avstrijske oblasti. Podrobno opisuje vojno proti Rimljanom, končni poraz, upor rimske vojske, panonski pohod cesarja Avrelija, beg emonskih prebivalcev pred Maksiminom, obleganje Ogleja, usmrtitev Maksimina, zarota zoper cesarja Gordijana, gotska vojna, propad Filipa in Decija, poraz gotov pod cesarjem Klavdijem, razmere pod Avrelijem in Probom, dogodke pod cesarjem Konstantinom, ... itd., pa vse do pohodov gotov v Italijo, raznih vojnih spopadov Hunov, vpadov Langobardov v Italijo, vpadov Slovanov, izvora Hrvatov, vojne kralja Ludvika in vojvode Karlmana zoper kneza Rastislava in Svetopolka, vojne z Ogri, pohodov Kranjcev zoper razne sovražnike, ... itd.
XV. knjiga vsebuje letopise Kranjske pod avstrijskimi vladarji. Prikazuje spopad cesarja Rudolfa s kraljem Otokarjem, vojno kneginje Margarete s Korošci, nadloge, kot so potresi in kobilice, vojno vojvode Alberta in Leopolda z Benečani, spopade s Turki in Ogri, obleganje nekaterih mest na Kranjskem, cesarjev poziv Štajercem, Korošcem in Kranjcem na vojni pohod, konec zadnjega grofa Celjskega in vojno vdove zoper cesarja Friderika, obleganje Trsta, turnirje Gašperja Lamberga, odkritje Amerike, poraz Ogrov, Kranjcev in Hrvatov, izgon Judov,veliko zvezo zoper Venečane, kmečke punte, turško obleganje mesteca Kisek, zgodbo o povodnem možu, kugo, lakoto in nenavadna nebesna znamenja, in še in še ...